Včeraj sem bila očividka dogodka, ki mi bo verjetno ostal v spominu celo življenje. Vozila sem avto, se pogovarjala s prijateljico ob meni in naenkrat zagledala na pločniku mlado žensko, ki je stopila stran od moškega, odvrgla plašč iz svojih rok na pločnik in skočila na cesto pod prihajajoči avto. Ni zakorakala na cesto, vrgla se je na stran in zadela v steklo, ki se je od trčenja razbilo.
Občutek je bil zelo nenavaden. Ne vem, kaj mi je sploh pritegnilo v osnovi pogled, a ko si vrtim film v glavi nazaj, se mi zdi, da sem zaznala neko energijo utesnjenosti, nek naboj, ki se je izrazil v sunkovitem metu plašča in predvsem v koraku stran od moškega. Nisem sicer prepričana, ali je tisti moški bil z njo povezan, ker je stala že vsaj 1 meter od njega stran. A občutek sem imela, da ja.
Ne vem, koliko sem ob dogodku doživljala svoje občutke, koliko mogoče tudi občutke te mlade ženske, a že samo dejanje pove, da ji je moralo biti zelo težko. Naj je to bila jeza, obup, razočaranje, strah, … karkoli že, v tem trenutku sploh ni več pomembno.
S prijateljico sva se takoj vprašali, kaj narediti. Zapeljali sva pred naslednjim križiščem na stran in že videli, da so bili ljudje ob ženski, ki je obležala na tleh. Ustavilo je nekaj avtov in edino, kar se nama je zdelo v tistem trenutku pomembno je bilo, da sva poklicali na pomoč. Navsezadnje sem bila tudi priča dogodka, in ker gre za sekunde ob takšnem dogodku, tudi dvomim, da jih je dosti videlo celotni potek. Bila je sobota zjutraj, večina ljudi je še doma in začenja dan počasi. Vse sem razložila rešilcem, nato še policistom, ki so že prišli na kraj dogodka in odpeljali sva naprej. A čutili sva adrenalin po celem telesu. Vsaka na svoj način. Razmišljala sem o tem, ali je bilo dovolj, kar sva naredili, ali bi lahko še kako drugače pomagali. Menim, da lahko gužva ob ponesrečencu prinese samo več zmede, mogoče nepotrebne panike, ne glede na končni rezultat. Ne vem, ali je ženska preživela ali ne. Želim ji vse dobro, na kateri koli poti je. Sprejemanje in hkrati spuščanje, to se mi v zadnjem obdobju pogosto dogaja …
Mlada ženska je pustila name ”pečat”. Razmišljam namreč ponovno o čustvih. Kako je lahko hudo, če se nam čustva kopičijo, ustvarjajo tako močne naboje, ki jih pogosto ne znamo sprostiti. Zakaj nas situacije pripeljejo tako daleč, da obupamo, če pa smo navsezadnje sami kreatorji svojega življenja … Zakaj si izberemo trpljenje, če je samo od nas resnično odvisno, ali smo veseli, … Zelo mi je bila všeč misel enega psihiatra, ki je rekel, da samo naši občutki štejejo in da vplivanje na naše občutke, v kakršnikoli obliki je dejansko nasilje. Zakaj si potem dovolimo to nasilje, nehamo slediti sebi in se pripeljemo do obupa, v izgubo smisla, … To so takšna filozofska vprašanja, ki so se mi sprožila ob včerajšnjem dogodku, in na katere lahko odgovori samo vsak zase. In tudi prav je tako.
Dogodek in posledično razmišljanje o njem me je spomnilo na namen Knjige Življenja, Vodnik v notranji svet, ki pomaga, da o svojih čustvih razmislimo in tudi, če jih ne upamo ali želimo ubesediti, jih lahko zapišemo in na ta način vsaj delno sprostimo napetost, naboje, ki jih neko intenzivnejše čustvo nosi v sebi.
Vsak si izbere svojo pot, po kateri koraka. A vseeno si želim, da ne bi nihče bil v takšni stiski, kot je bila ta mlada ženska včeraj. Želim si, da bi prej našla kakšen lažji način, kako sprostiti svojo rano, svojo bolečino. Želim si, da bi svoj pogum izkoristila drugače. Želim si, da ne čuti več bolečine, strahu, kjerkoli je.
˝Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.˝ Nelson Mandela
