Odšel je poseben človek. A pustil je bogate, polne občutke, v srcu je ostal mnogim ljudem… pomagal je vsakemu, ki je pomoč potreboval, bil nesebičen v tem materialnem svetu, delil vse, kar je bilo “njegovo”, predvsem je znal deliti srce in dušo.
Bila sem del slovesa, zelo posebnega slovesa, čeprav nisem imela dovolj možnosti biti del spominov z njim, a čeprav jih je bilo malo, so mi ostali v posebnem spominu. On predvsem ostaja živ v mnogih zgodbah ljudi, ki so preživljali bogate skupne trenutke z njim, kar se je lepo začutilo ob njihovih pripovedovanjih tega zadnjega vikenda.
Bila sem del njihovih spominov, del njihovih zgodb. V čast mi jih je bilo začutiti, spoznati, biti del njihove skupne zgodbe. Obiskala sem njihove domove, njegov rojstni kraj in čutila hvaležnost, da še takšno slovo obstaja. Da ne dovolimo, da gredo spomini na umrlega kar mimo. Da si jih dovolimo začutiti, da si dovolimo potočiti solze, spiti čaj in kavo ob pogovoru, se objeti, ko to potrebujemo.
Sedeli smo v preprosti kuhinji, v kotu je bila stara peč, v kateri smo skupaj vzdrževali ogenj. Dajal je občutek posebne povezanosti. Tri dni smo preživeli na ta način. Vmes smo šli po poti spominov, se vrnili, se pogovarjali, pili rakijo na rakijo (ker načeloma ne pijem žganih pijač, se jim pri tem nisem pridružila, a sem kasneje začutila, da sem nekaj na ta račun zamudila, nek še bolj dodaten občutek povezanosti). Šlo je v bistvu za tradicionalni način druženja, prepletanja, odpiranja čutenju..
Šlo je za slovo, ki ga večina več ni zmožna speljati. Šlo je za globoko občutenje življenja, umrlega, in vseh nas, ki ostajamo. Bolečine, a hkrati hvaležnosti in upanja v življenje, ki ostaja.
Zadnji dan, ko smo se z raztrosom dokončno poslovili od njega, na njegovem najljubšem kotičku, kjer je skoraj v samoti in s svojimi najboljšimi prijatelji iz otroštva rad preživljal svoj čas, si polnil baterije, odklapljal od hitrega sveta, užival v trenutkih prisotnosti in povezanosti s samim seboj, v trenutkih, ko se čas ustavi, je bil zares čaroben… za vedno mi bodo ostale v spominu slike rdečih vrtnic, ki so počasi plavale po potočku. Le ena se je ustavila. Ni potonila, vztrajno se je borila na površju, na točno določenem mestu. Bila je izbrana, čuti se kot da je bila izbrana že pred sedmimi leti…. Verjetno z višjim namenom kot smo ga v tem trenutku zmožni razumeti, uvideti. Bila je posebna, unikatna, njegova.
Ljudje, katere sem tam srečevala, spoznavala, s svojo preprostostjo in iskrenostjo resnično prevzemajo. Povezujejo, ne obsojajo in se prepuščajo vsakemu skupnemu trenutku občutenja.
S svojim pristnim načinom občutenja nas učijo, da je treba izkoristiti skupne trenutke, ko še imamo to možnost. Prepoznati jih, ozavestiti in jih na polno občutiti…
V vseh treh dnevih obreda poslavljanja je bilo čutiti pristnost ljubezni do njega, ki je odšel, kamor ga je duša vabila že nekaj časa, saj ko pomislimo nazaj, vse dobiva širšo sliko, ki jo hkrati spremlja občutek, da se je nekje v sebi zavedal, da odhaja.
Občudovanja vredno je bilo videti, koliko ljudi se je iz ljubezni do njega povezalo v teh treh dnevih in kakšen pečat je njegov odhod pustil na vseh nas, ki smo ostali… ja, dotaknil se nas je s svojo unikatnostjo, dotaknil se je vseh nas, vsakega na svoj način, vsakega iskreno…
Naj ga dokončno pospremimo na njegovo pot z mislijo njegovega prijatelja:
Živel je kot legenda, umrl kot legenda. ♡
