Na tej strani bom z vami delila meni zanimive posnetke in jih postopoma dodajala. Vsak posnetek se me je na svoj način dotaknil, mogoče se tudi vas.
V posnetku spodaj govori Alia Heidi Indrawan, ki je več let delovala v hospicu. Hospic se pogosto jemlje preveč negativno in Alia s čudovitimi primeri iz hospica lepo pokaže pomembnost praznovanja življenja in avtentičnosti čudovitega življenja. Pravi, da so jo izkušnje v hospicu naučile biti ranljiva in da je vredu in prav živeti, resnično živeti!
V spodnjem posnetku spregovorijo ljudje o svoji bližnji izkušnji s smrtjo. Zakaj sem se odločila ta posnetek deliti z vami? Ker se mi zdi zelo čist, brez nekih napihovanj, pretiravanj in me spomni na izkušnje, ki jih lahko vsak dobi, izkusi z globljo meditacijo. Lahko ga vzamemo kot del detabuizacije, soočanja s strahovi ali pa preprosto kot neko novo možno izkušnjo, na katero ne potrebujemo čakati, da se srečamo z minljivostjo. Menim, da se lepo navezuje na prvega, ki izraža neko slavljenje življenja, saj nam hkrati pomaga sproščati strah, hkrati pa kaže na aventičnost celostnega življenja, ne samo človeškega, življenja v naravi na splošno.
Spodnji film me je srečal šele te dni. Ker skozi celotni film nagovarja različna čustva (od smeha, do žalosti, bolečine, razigranosti,… ) in gre v globino njih, ga uvrščam med enega mojih najljubših. Iskrivost in hkrati iskrenost v čutenju v obeh vlogah lepo ponazorita mešanico občutenj, s katerimi se ljudje v življenju srečamo. Zame zelo krasen film, priporočam v ogled.
Prijatelja (2011), Intouchables (original title)
O naslednjem posnetku sem zapisala tudi svoj blog Sreča je v tvojem umu. Delček iz bloga: Ob vsem tem se pogosto vprašam, koliko sledim sebi, koliko me vodi želja po sprejetosti, po potrditvi… koliko je to dvoje pomešano… koliko sem zares iskrena do sebe in do drugih… včasih mi je to kristalno jasno, spet kdaj drugič, verjetno ko je luna močnejša, malo manj… a vseskozi me spremlja dolgoletna izkušnja rednih meditacijskih vaj, ki so mi pomagale zgraditi nek notranji prostor, na katerega se vedno lahko naslonim, se z njim povežem. Ravno zato sem verjetno spodnji posnetek začutila močneje. Verjetno se me je zato bolj dotaknil, saj me spomni na nekaj, kar mi je zelo poznano in hkrati zelo dragoceno.
