Sedim v objemu sence dreves, katerih veje z listi nežno plapolajo okoli in ustvarjajo čarobne zvoke… mine pol ure, ura, mogoče več… zares sploh ne vem… čas postaja nepomemben…
Prepuščam se zvokom in dovolim, da se celotna harmonija narave dotika moje duše in jo boža… nič več ne potrebujem… v takšnem trenutku je vse popolno…nastopi mir, odprejo se vsi čutni kanali, pogled se spremeni, postaja hkrati ostrejši, hkrati bolj razpršen v širino, vonj postaja senzibilnejši… zrak vdihujem in izdihujem z večjim zavedanjem, hkrati slišim zvoke iz vseh koncev jezera, zunanji zvok se poveže z notranjim… čutim klic narave, ga raziskujem in čakam na signal.
Kaj sledi, kam me bo klic peljal… bom ujela klic, ga s svojo občasno prehudo intenzivnostjo pregnala ali se mu uspela čisto prepustiti… surrendering… prepuščanje imam že nekaj mesecev v razmišljanjih, ker je to proces, na katerem še vedno delam… mogoče bom celo življenje. V tem trenutku niti ni pomembno… pomemben je ta trenutek, prisotnost in zavedanje trenutka tukaj in zdaj.
Enemu gospodu, ki sem ga spremljala skoraj 3 leta, ko je umiral, sem mu nekoč postavila vprašanje, kaj si želi… malo žalostno, prepuščeno usodi se je nasmehnil in rekel: svobodo!
Svoboda je nekaj, kar tudi meni predstavlja prioriteto v življenju… kar me notranje osvobaja, me osrečuje… Včasih si vseeno želim deliti to svobodo z nekom, ki bi enako čutil, ki bi znal živeti svojo svobodo, a da bi se nama poti vseeno prepletali. A za to sta potrebna dva. 🙃 Včasih spet ne… je prav, da se prepuščam in odpiram želji naprej ali da iščem še globlji stik s sabo, ki tega ne potrebuje in se učim kot se budisti učijo nenavezanosti, na ničesar v življenju…
Kam me bo pot peljala, ne vem, kdo mi bo nasproti prihajal, tudi ne… vem le, da si želim ohraniti občutek svobode, sama in tudi v povezovanju z drugimi na moji poti do konca… ♡
