Zadnje čase opazujem dve plati v sebi, ki sta si zelo različni. Že od nekdaj jih poznam in že od nekdaj sem jih želela boljše razumeti. Predvsem razumeti, kako jih med sabo ”združiti”, povezati. Ker sta si tako različni, mi je zelo zanimivo, da sta lahko obe plati del mene.
Ena je izredno sočutna, zelo senzibilna in tudi ranljiva. Rada pomaga in jo to nekako drži pokonci v tem svetu, ki ni nujno vedno najlepši – vsaj s takšnimi občutki se na trenutke srečam v sebi. Verjetno se vsak… ?
Ta del mene najbolj uživa, ko nakloni svoj čas osamljenemu človeku. Nekomu, ki to res potrebuje. Nekomu, ki je cele dneve sam, osamljen globoko v sebi, brez pogleda, brez nekoga, ki mu prisluhne…
”Olajšali ste mi dušo”, je rekla gospa, ki sem jo na njeno željo obiskala v domu starostnikov. Slabo urco sem bila pri njej. A ena ura njej pomeni veliko več…
Gospa težko govori, moraš biti zelo prisoten in ji dobro prisluhniti, da jo razumeš. Sama se tega dobro zaveda in pravi, da bi ji redni pogovori zelo pomagali pri izgovorjavi. A kaj, ko nima sogovornikov, kot pravi sama. Že od začetka mojih obiskov v domu starostnikov, pred dvemi leti, mi je bilo to nenavadno. Težko sem razumela, da se starostniki med sabo ne družijo. Da so v glavnem zelo osamljeni, a ne najdejo skupnega jezika. To je bil tudi eden od razlogov, da sem začela s pogovorno skupino v domu starostnikov. Zakaj se ne povežejo med sabo? Zakaj ne gredo skupaj na sprehod? … še danes nisem prepričana, zakaj… a ob opazovanju in pogovorih bi bilo moje razmišljanje v smeri, da imajo toliko naloženega bremena, nerazčiščenih stvari, teže in neubesedenih čustev, ki na starost pridejo na površje in zato med sabo še toiko manj potrpljenja. Ne znajo priti do kompromisov in nekako kar obupajo. Potrebujejo pa predvsem nekoga, ki jim samo prisluhne in ne pametuje. Čeprav imam močen karakter, pogosto imam namreč občutek, kaj bi nekomu dobro delo ali ne, sem se s starostniki naučila, da zares predvsem potrebujejo samo pozornost, čas, nasvet pa samo, če zanj vprašajo.
In kakšna je moja druga plat?
Že od nekdaj sem uživala v iskanju novih izdelkov za prodajo. Kar nekaj let sem hodila na sejme v Guangzhou, Kitajska. Čeprav me to delo ni notranje veselilo, mi je vseeno podžigalo neko strast. Strast po novem, nedoživetem…
Vedno, kadar sem bila kjerkoli v tujini, sem rada opazovala stvari, ki jih v naši ljubi deželici še ni bilo. Zaradi majhne številčnosti, imamo pri tem majhen ”minus”. Veliko stvari do nas sploh ne pride. Zavedam se, da večino stvari že zdaj, kar vse nam trgovine ponujajo, zares ne potrebujemo. A še vedno rada opazujem novosti, izdelke. Navsezadnje je v vsakem nekaj kreativnosti, truda, vloženega časa, tudi če je čisto nepotreben. Ignoriranje tega dela sebe preprosto ne pomaga. Zato si priznam na glas, da v tem tudi uživam. Zato sem si tudi svojo trgovino Preprostost življenja, v katero bom postopoma dodajala izdelke, ki so mi zanimivi. Ne bo vsebovala veliko izdelkov, bodo pa takšni, ki pridejo vsakemu prav za darila. Kmalu bom imela v ponudbi čisto posebne osvežilce prostorov in ne morem povedati, kako zelo sem uživala v razvijanju od ideje, vsebine, embalaže… kmalu… 🙂
Hecno, a sem se ukvarjala z mislijo ali tako odkrito spregovoriti o tem. Kakšen ”zgled” bi morala biti s svojimi objavami… kakšna osebnost bi morala biti, če objavljam svoja razmišljanja na glas… kakšen človek bi morala biti, če obiskujem starostnike in pišem o svojih izkušnjah v domu starostnikov… hitro se zapletemo v razmišljanje in prilagajanje svoje slike navzven. Veliko tega opažam v naši družbi, kako vloge v življenjih posrkajo naš lastni jaz. Kako težko je včasih resnično zaznati, kdo smo. To vprašanje mi je še vedno najljubše. Kdo sem? S tem vprašanjem tudi povabim v razmišljanje v svoji Knjigi Življenja in ga tudi zelo rada uporabim na delavnicah. Mnoge preseti dejstvo, kako malo se zares poznamo. Ampak kaj je zares pomembnejše, kot spoznati sebe v tem življenju? Lahko zares pomagamo drugim, če sebe ne poznamo? Če ne poznamo ”trigerjev”, ki sprožijo naše reakcije, nadaljnje poti, razmišljanja… najprej moramo pomagati sebi, da lahko pomagamo drugim… če seveda to tudi želimo.
O tem bi lahko razglabljala in razmišljala še naprej. A bom rajši zaključila z mislijo: čeprav sta si ta dva dela mene zelo različna, sta moja in edinstvena in zato tudi potrebujeta vsak svoj prostor. 🙂 Bi me pa zanimalo, kako zaznavate različne plati v sebi tudi vi?
