Leta sem opazovala gospoda, ki sem ga srečevala na kolesu. Starejši gospod, vedno obdan s polnimi vrečkami. Velikokrat sem se spraševala, kako težko mora kolesariti, če je tako obtežen. A vedno se je premikal počasi, kot da se mu nikamor ne mudi. Deloval je umirjeno in sprijaznjeno z usodo, ki ga je zadala.
Do danes sem menila, da je gospod brezdomec. Ni imel čistih oblačil. Kolo in vrečke so bile vso njegovo premoženje. Ničkolikrat sem razmišljala o tem, da bi ga želela vprašati, kako mu je, ali kaj potrebuje, se mu da kako pomagati. Videla sem njegove skrite poglede na mimoidoče, kot da jih ne bi zares želel pogledati, kot da bi nosil v sebi nek sram, a hkrati neko radovednost do življenja, do ljudi. A če si ga pogledal, pogleda ni umaknil. Običajno sem ga videla iz avta, ko sem se peljala kje v njegovi bližini ali ga je moje oko ujelo nekje daleč. Ne vem zakaj, a želela sem stopiti do njega. Vedno, ko sem ga videla, mi je to ležalo na duši.
Ko sem danes stopala proti trgovini, sem ga zagledala. Sedel je zunaj, v baru. Nobene pijače ni imel pred sabo. Njegovo kolo z vrečkami je bilo parkirano ob steni. Čisto blizu njega. Moj korak je zastal. Pomislila sem, zdaj je ta trenutek. A noge so korakale same od sebe naprej. S pogledi sva se ujela, se nasmehnila en drugemu in pohitela sem naprej, čakal me je sin… Hitro sem skočila v trgovino in kupila sušilec las, nujno sem ga potrebovala… Vmes srečam še prijateljico, na hitro poklepetava, stopim ven in hitro preverim, če je gospod še tam. Še vedno je tam. Nazaj korakam po isti poti, spet upočasnjujem korak, a ponovno me noge nesejo mimo.
Ne da mi miru… Je to normalno? Nekdo, ki ga opazujem že leta, nekdo, ki je star 70 let, kot mi je kasneje povedal. Ko poberem sina, se odpeljeva skupaj na parkirišče pred ta bar. Moram še v trgovino kupiti nekaj za kosilo. Stopim proti trgovini, spet me korak želi peljati mimo, a se zavestno obrnem in stopim do njega. Pozdravim ga, začudeno me pogleda, prisedem k njemu in mu povem, da se ne poznava, a da sem ga že večkrat opazila in da me zanima, kako mu je in če mu lahko kako pomagam. Gospod se odpre kot da bi se poznala od nekdaj. Razlaga mi svojo zgodbo (težko), breme, ki ga nosi s sabo. Alkoholizem, zaprt oddelek. Pravi, da se mu ”odtrga”, če spije alkohol. A da ga že dolgo ni. Da ni varno in ga ne pije. Vprašam ga ponovno, če karkoli potrebuje. Mi pove, da mu ena gospa nudi prenočišče, mi razloži kje in da mu tudi skuha. Na tistem koncu sem ga že večkrat videla, nekako me je prepričal. Lahko bi se tudi zlagal, a nekaj mi je govorilo, da govori resnico. Vesel je bil pogovora, čeprav je bil kratek. Čutila sem ga tako iskrenega in še potem sem razmišljala, kako globoko in skreno se je možno pogovarjati s človekom, ki živi preprosto in s tako malim, predvsem pa živi za trenutek. Nekdo, ki nima ničesar, a ima vse. Ki ne nosi s sabo različih osebnosti, ampak je samo 70-letnik, s svojo zgodbo iz preteklosti, s katero se je na svoj način soočil in očitno (kljub temu, da je meni deloval ”ubogi”) zares ni. Ker je sprijaznjen s stanjem, v katerem je. Sprejel ga je in deluje celo zadovoljen. Govoril je z nasmehom, ki je razkrival samo en zob, a bil je prijeten nasmeh. Topel, iskren. Povedala sem mu, da grem v trgovino, da mu lahko kaj prinesem. A je rekel, da ne potrebuje nič. Takrat je bil čas, da sem spustila. Mogoče pa je bilo dovolj že to (upam in tako sem tudi čutila), da sem se ustavila in ga pogledala v oči ter mu prisluhnila. Tisti skriti pogled, ki ga pri njem običajno zaznam, imam občutek, da zares izžareva zgolj željo po stiku, po bližini, po pogovoru.
Natakar naju je vmes vprašal, če bova kaj spila, a ni želel nič. Ko sem se poslovila, se je dotaknil moje roke, me pobožal z rahlim, odobravajočim stiskom, se nasmejal, se zahvalil in sem šla. Natakarja sem potem vprašala, če kdaj kaj spije. Običajno nič, včasih pa čaj, je rekel. Prosila sem ga, da mu nese en čaj, čaj z medom.
Po prihodu iz trgovine sva si še samo pomahala. Z nasmehom, polnostjo in obojestranskim zadovoljstvom.
Kako malo, kako malo zares potrebujemo… Meni je ta gospod polepšal dan. S tem, da je samo bil. Iskren, resničen in odprt.
