Strah me je, noro strah me je…
Ob gledanju televizijske nadaljevanke me je naenkrat presunilo. Res je, res je, kar že nekaj časa slutim. Ta tema me privlači zato, ker me je strah. Ni me strah umreti, strah me je spustiti. Groza me je spustiti. Še bolj strah me je, se odpreti. Če se odprem, če si dovolim resnično čutiti vse, vem, da bo bolelo. Hudo bolelo. Bolečine ne maram. Ne maram konfliktov, ne maram žalosti, ne maram izgub, …
Dobra sem, dobra sem v skrivanju sebe za temi strahovi. Vse “vem”, se trudim spremeniti, se odpreti, a sem vseskozi na istem. Odprem se samo v redkih trenutkih, še sama ne vem, kaj mi pomaga, da se odprem. Kot da ni čisto odvisno od mene, čeprav je. Kot da iščem nekaj zunaj, kar je v meni. Kot da ne želim vedeti, čeprav vem. A ne znam. Tudi če zares vem, ne znam. Ubija me počasi. To hrepenenje, to čutenje, a hkrati ne-čutenje. Ta hinavščina do same sebe. To pretvarjanje, da vse zmorem. Da je vse ok.
Bojim se staranja. Bolj ko opazujem proces staranja in se zavedam vseh tudi pozitivnih plati staranja, predvsem kar se tiče spuščanja, tudi če ne želiš, ali nisi pripravljen, bolj se ga bojim.
Bojim se nemoči.
Bojim se občutka zapuščenosti.
Bojim se bolečine, ne samo fizične…
Bojim se bolečine, ki ti para srce. Bojim se bolečine, ki ti ne da spati. Bolečine spominov, doživetih trenutkov. Polnih toplih, veselih, prijetnih občutkov. Tudi manj prijetnih, a vendar intenzivnih občutkov. Bojim se vseh občutkov življenja. Ker so otipljivi, ker so živi, ker so polni. In ker jih bo treba spustiti. Ker si jih nekoč na polno doživel, občutil in so se vtisnili globo vate… in se enkrat končajo.
Zato občudujem vsakega starostnika, ki se s tem spopada in sooča iz dneva v dan. In dnevi so dolgi…. Opazujem eno gospo, ki že leta vztrajno hodi na sprehode. Težko hodi, počasi, poleti, pozimi, kadarkoli. Počasi, z vztrajnostjo. Ne začutim, da bi bila v sebi vesela, niti ne mogoče žalostna. Čutim samo oklepanje in vztrajnost.
Začutim, kako je življenje vrednota, ki jo nadvse častimo. Vrednota, ki se je najbolj oklepamo.
Ja, boli, boli spustiti. Zato boli, se odpreti.
Verjetno zato tudi zadnje čase odhajam žalostna od gospoda, ki ga obiskujem vsak teden. Boli me…
