To je eno izmed vprašanj, na katere ni enostavnega odgovora. S tem bi se verjetno strinjali tako moški kot ženske. Kot prvo smo si med sabo različne, vsaka nosi svoj plašč, svojo preteklost, svoje vzorce, tudi prepričanja, kaj bi naj ženska potrebovala. Kot drugo pa je potem vprašanje, koliko vsaka zase poskrbi, da ozavesti svoje potrebe ali sledi zgolj temu, kaj bi naj ženska potrebovala. V vsakem primeru ne da se samo sliši zakomplicirano, definitivno tudi je zakomplicirano. 🙂 Na začetku je bilo meni samospoznavanje kar naporno, zdaj (vsaj zame pri 41 letih, no skoraj skoraj že 42 letih) postajo to veliko bolj zabavno. Ne vem ali to prinesejo večje spremembe v življenju ali dejstvo, da postajam že malo bolj zrela osebnost, ki si ne dovoli več toliko vplivov okolice, kot sem si jih včasih, mogoče pa se preprosto toliko boljše že poznam, čeprav se zares spoznavamo do konca življenja. Ko končno nekaj o sebi spoznamo, sprejmemo, objamemo, pa se lahko kmalu zgodi, da se nam potrebe spremenijo. Kdo bi temu sledil… 🙂 Ampak to je ravno čar življenja, spreminjanje in prepuščanje toku življenja. Koliko si to dovolimo? Koliko znamo biti fleksibilni in objeti vsak trenutek, četudi je čisto drugačen, kot je bil mogoče še pred kratkim…
Bolj kot raziskujem sebe, bolj ko opazujem ženske okoli sebe, bolj bi lahko rekla, da v osnovi ženske predvsem ne samo da potrebujejo, tudi hrepenijo po potrditvi, sprejetosti, pohvali, bližini, varnosti, ljubezni. To nekje očitno nosimo v sebi celo življenje. Pogosto je to tako močno, da nastane iz potrebe že neka odvisnost, tako močna potreba po drugem delu, ki bi jo naj izpopolnil, da je ves fokus usmerjen le v iskanje tega drugega dela, ki bi naj to ženski omogočil. Vse lepo in prav.. pa se kdaj vprašamo, od kod ta potreba in koliko je zares naša? Vsa ta močna čustva, povezana s to potrebo, so lahko na trenutke prav agresivna, posesivna, nadvladujoča. Si res želimo biti sužnje takšnim občutkom, takšnim potrebam…
Rada razmišljam, rada izražam občutke in govorim o občutkih, rada zaznavam globino osebnosti in rada grem globlje, kot je sprva možno zaznati pri osebi, kar je vidno navzven… čar je ravno videti navznoter… če ne začutim človeka, kaj doživlja v sebi, kako ga situacije nagovorijo navznoter, katera čustva mu nagovorijo ljudje okoli njega, potem mi nekaj manjka. ”Kot bi lizila sladoled skozi steklo.” Ker če lahko pogledaš navznoter in začutiš drugega globlje, se odkrijejo čisto druge lastnosti, čisto druge potrebe. Če sploh lahko potem še govorimo o potrebah.
Odpre se prostor, kjer potreba po bližina ni omejujoča. Odpre se prostor samozadostnosti, a hkrati povezanosti. Odpre se prostor, kjer vsak zase samo je in kjer se sicer dva srečata, a ostajata vsak svoj individum.
Kaj pa, če ženska ne izhaja iz teh potreb, kaj pa če ji ljubezen predstavlja čisto drugo sfero, drug prostor, ki ni vezan na drugega. Kaj pa, če je njen prostor, ki ga neguje s tem, da čuti sebe, da uživa v trenutku s sabo, sama, a se ne počuti osamljena, …
”Truth is not for the weak!”,
meni najljubša misel Samuela Sagana, ki sem jo izbrala za zaključek tega mojega kratkega razmišljanja o potrebah ženske, prišla pa na koncu predvsem do ljubezni. Da resnično ljubimo, moramo začeti pri sebi. Si dovoliti iti globoko vase, prepoznati svoje potrebe, želje, vzorce, prepričanja, najglobje samskare, ki nam tako enostavno krojijo življenje. A običajno ljudje iščemo predvsem smeh, zadovoljstvo, zabavo, kar črpamo predvsem od zunaj… Ne dovolimo si začutiti bolečino. Če omeniš bolečino, ljudje okoli postanejo kar zgubljeni. Kaj reči, kaj narediti, kako se hitro skriti, da mine in se bomo spet smejali.
A ravno soočanje z bolečino prinese veselje, ki pride od znotraj. Bolj ko smo se pripravljeni soočiti tudi z bolečino v življenju, bolj si dejansko dovolimo živeti. To ni trpljenje, je sprejemanje in spoznavanje sebe v celoti. V vsej čudoviti širini in globini, kar vsak človek zase je. Šele takrat lahko ljubimo sebe in šele takrat lahko ljubimo drugega. Takrat ne govorimo več o potrebah, zgolj o trenutkih prisotnosti, s sabo, z drugimi, z naravo in z vsem, kar nas obdaja.
