Danes sem prebrala eno misel, ki pravi, da nas bodo ljudje še vedno obtoževali, ne glede, da jih bomo želeli navdušiti in da je potem čisto vseeno, če živimo življenje z navduševanjem sebe. Poznate ta občutek, ko pride neka misel do vas v trenutku, ko se vas resnično dotakne, pa ste jo lahko prej slišali že neštetokrat. Danes se je ta dotaknila mene. Dodatno tudi zaradi krajšega pogovora s prijateljem, ki mi je skupaj s to mislijo sporočil indirektno, kje se ujamem. Hecno ne, ampak ja. Če se čisto razgalim, če sem čisto iskrena do sebe in do drugih, je en del mene, ki želi navdušiti druge. Včasih starše, včasih prijatelje, včasih predavatelje, vedno se lahko kdo najde, če se dovolim usmerjati svojemu malemu egu, ki hrepeni po zunanjih potrditvah. Verjamem, da šele, ko začutimo to v sebi, ne samo, da vemo, je možnost za spremembo. V sebi čutim, da sem na njo pripravljena že nekaj časa, verjetno ne bo lahko, bo pa zagotovo zanimiva pot navznoter, kar pa tako najrajši počnem. Enkrat sem mislim, da že pisala o biti sam oz. osamljen. Zame je to velika razlika. Ko sem sama, je doživljanje pogosto polnejše od trenutkov, ko sem z drugimi. Lažje se je zavedati samega sebe, biti sam s sabo in opazovati dogajanje v sebi v odnosu z okolico. Če si osamljen, nekaj pogrešaš. Si ranjen, nisi zadovoljen, da si sam. V samoti si samozadosten, zadovoljen, poln in v sebi, to je lepota samote.
Moja duša in moje srce že od nekdaj hrepenita po globini. Včasih se odrazi v obliki meditacije, včasih v obliki jutranjega sprehoda po gozdu, včasih samo z božanjem mačkov, a včasih skozi pogovor. Površinski pogovori me nikoli niso zanimali, a se zavedam, kot mi je prijatelj rekel, da smo sami tisti, ki odrejamo globino svojega pogleda. Globoka misel in kako resnična. Včasih je to težje zaznati, včasih nam samo kakšen notranji nemir ne da videti globine. Bolj kot znamo biti involutirani, lažje zaznavamo, kaj za nas šteje. Kaj nam predstavlja globina, samota, osamljenost, pogovor. Zadnje čase še bolj opažam moč majhnih odločitev, majhnih dejanj. Pogosto čakamo na nekaj velikega, na spremembo, ki bo čudežno spremenila vse slabo v dobro. Kaj pa če je dobro vse točno tako kot je. Tako kot je pomembna globina pogleda, je pomemben tudi način pogleda. Kaj želimo videti…
Dokazovati sebe, navduševati druge je odraz malega ega. Videnje tega in razmišljanje o tem mi pomaga ozaveščati in mi odpira nov prostor zavedanja. Začutim sebe v vsej razgaljenosti in svobodo v tem. V resnici si želim navdušiti sebe, ne druge, v tem začutim globino. Začutim krila, jih razprem in poletim. V knjigi Modrost starega učitelja, (avtor Mitch Albom) učitelj pravi, da budisti vsako jutro vprašajo navidezno ptičko na rami, kaj bi počel danes, če bi bil to moj zadnji dan. V občutku navdušiti sebe prepoznam nekaj podobnosti. Kako bi izgledal dan, če bi vsak dan želela navdušiti sebe. Kaj bi počela, o čem bi brala, s kom bi se družila, koliko bi bila sama, kam bi šla… bi se počutila osamljeno ali samo polno samo, bi se pogovarjala ali meditirala… Čudežnost človeštva je ravno v različnosti. Če bi vprašala 10 ljudi, bi verjetno vsak imel svojo verzijo. A koliko si dovolimo začutiti svojo verzijo, se vprašam. Zavedamo se marsičesa, kaj nam škoduje, kaj nam pomaga, v kakšnih okvirih živimo, kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi bili zadovoljni. Koliko dejansko naredimo je spet odvisno od posameznika.
Naredila bom test in poskusila neko obdobje navduševati sebe. radovedna sem, kako bo to vplivalo na zaznavanje sebe kot drugih. Kako bo to vplivalo na vsak dan in na vsak stik z drugimi. Na koncu gre samo za različne pristope. Do sebe, do svoje globine…
