Kdaj se o smrti pogovarjati?
Ljudje smo na splošno nagnjeni k temu, da se pogovarjamo o čustvenih dogodkih. Bolj kot je nekaj groznega, napetega, misterioznega, bolj nas privlači. Smrt je že od nekdaj predstavljala nek tabu. Dejstvo je, da se o njej pogovarjamo zelo malo oz. bolj samo ob dogodku, ko nekdo umre. Pa še takrat je v pogovoru bolj prisotno diskutiranje o tem, na kakšen način je človek umrl, kaj se je z njim zgodilo, kakšen je bil v življenju, kako je živel svoje življenje. Včasih deluje cela zgodba še bolj zanimiva, če je smrt nenadna, nepričakovana, ali celo malo grozna. Bolj kot začutimo nek naboj, neko intenzivnost za zgodbo, bolj nas privlači.
Kaj predstavlja to intenzivnost, ta privlak za dogodkom?
Zgodba nas poveže z globljimi čustvi, občutki, ki jih nosimo v sebi sami. Poveže nas z žalostjo, ki je v globini zelo povezana z odcepitvijo od Boga. Poveže nas lahko s strahom, ki ga čutimo pred neznanim ali pa celo pred možnostjo, da nismo dovolj dobro živeli in lahko pristanemo v ”peklu”. Slovenija je zelo krščanska država in cerkev ima velik vpliv na naše razmišljanje, prepričanja. Občutek krivde je prisoten v vsakem človeku, ki je hodil ali hodi v cerkev. Kaj je prav, kaj narobe. Kaj se lahko počne, kaj ne..
Intenzivnost predstavlja naboj naših samskar, ki jih nosimo globoko zakoreninjene v našem astralnem telesu.
Čustven dogodek kot je npr.smrt, ni najboljše izhodišče za pogovor, če gre za smrt nekoga, ki nam je bil blizu. Predvsem če znamo pogledati iz vidika umrlega.
Ko človeško telo umre, je pojmovanje časa in prostora za umrlega zelo drugačno od našega. Kaj se takrat zgodi je, da se naša subtilna telesa ločijo.
V času, ko je človek še živ, ampak že na poti v onostranstvo, so z njim že prisotne posebne zdravilne energije, ki mu pomagajo, da je prehod čim lažji, miren. Takrat človek sije od te prisotnosti energij. Le te vplivajo pozitivno na umrlega kot tudi na osebe, ki so mu blizu. Ta čas je idealna priložnost, da čutimo Višji jaz umrlega, in Višji jaz sebe. Tako lahko začutimo umrlega brez vzorcev, karakterjev, ki smo jih skozi njegovo življenje lahko videli. To je idealen čas, da spustimo vse zamere, ki jih morebiti imamo do umirajočega, umrlega, da se odpremo in s pozitivnim odnosom tudi spustimo umrlega, da odide. In enako za umirajočega/umrlega je idealna priložnost, da opusti zamere, dokler je še čas. Ko nastopi smrt, lahko te zamere, ti naboji postanejo breme v toliko, da se jih lahko čuti veliko močneje kot v samem življenju.
Zakaj je vso to spuščanje zamer, sproščanje nabojev tako pomembno?
Razni pogovori o slabih stvareh, ki so se morebiti zgodile v življenju umirajočega ali umrlega, niso primerni oz. niso zaželeni, saj ga držijo nazaj na zemeljsko življenje. Držijo ga ujetega v dogodke, emocije. Reakcije, ki jih lahko sliši ali čuti ob komentarjih, misli, občutkov drugih, ga lahko zmedejo in težje spusti in gre.
Umrlemu je lahko v veliko pomoč branje Knjige mrtvih, ki je namenjena kot pomoč duši, da sprejme dejstvo, da je umrl, spusti vse, kar ga lahko zadržuje in se usmeri k svetlobi. Za branje knjige mora biti človek vsaj malo usposobljen, pripravljen, da ne povzroči več škode kot koristi. Vsak pa lahko veliko pomaga že samo s čisto prisotnostjo, držanjem prostora in Višjega jaza sebe kot umirajočega ali umrlega.
V času prazničnih dni je veliko ljudi osamljenih. Srečajo se s čustvi, ki ležijo globoko v njih. Velikokrat potrebujejo samo priložnost, da povejo, kaj čutijo, kaj jim leži. Bolni, umirajoči ljudje imajo teh priložnosti običajno še manj. Če vsak pri sebi poskrbi, da se s smrtjo lažje sooči in jo sprejme, se o tem potem tudi lažje pogovarja in drži prostor bolnim, umirajočim, ki so tega potrebni in željni.
