Živimo v družbi, kateri življenje predstavlja eno najpomembnejših vrednot. Pogovor o smrti, o pripravi na smrt ali že samo izkazovanje svojih čustev v vlogi umirajočega ali kot bližnji umirajočim, ni nekaj vsakdanjega.
” Resnično obvladamo pogovore o nebistvenih stvareh; Kaj počneš? Kje živiš? Toda resnično poslušati nekoga – ne da bi mu skušal kaj prodati, od njega kaj izvedeti, ga za kaj pridobiti ali v zameno dobiti nekakšen status -, kako pogosto še naletimo na to?” (Mitch, 2006, str. 145).
Za pobudo k razmišljanju o smrti, planu smrti ali izkazovanju čustev velikokrat potrebujemo močno čustveno izkušnjo. ”…smrt očeta je Morrieju pomagala, da se je pripravil na svojo… Vedel pa je: veliko objemanja, poljubljanja, pogovarjanja in smejanja bo in nobenih neizgovorjenih sloves, vse to, kar je pogrešal pri svojem očetu in materi.” (Mitch, 2006, str. 147)
V fazi umiranja se srečamo s čustvenimi reakcijami do sprejemanja bolezni, smrti, kar oteži spuščanje življenja, ki ga poznamo in pripravo na smrt.
”Ljudje veliko izgubljajo v procesu umiranja. Vloge, funkcije izgubljajo svojo veljavnost. V času umiranja konstantno odpadajo deli samopodobe, pomembnost dela in spolnost, vloga šefa, voditelja družine, starša, prijatelja, parterja. Vse je postavljeno pod vprašaj. Bolj kot smo se v življenju identificirali s svojimi vlogami, toliko manj možnosti imamo povezati se s tem, kar leži za temi vlogami. Ko se sčasoma zmanjšujejo možnosti živeti te vloge, bo naš krog delovanja ožji in svoboda vedno manjša. Meja osebne definicije, ki smo jo zgradili okoli sebe, postaja ožja in nas vedno bolj omejuje. Ostaja nam samo najnujnejše za eksistenco, včasih celo brez samozaznavanja, in izražanje navzven kaže našo človeško podobo.” (Živeti do konca, 2012)
V času umiranja, se umirajoči sreča s 5 fazami umiranja; faza zanikanja, jeze, pogajanja, depresije, sprejemanja in upanja (Kubler-Ross, 2005, str.7-24), kar nakazuje na pomembnost izkazovanja svojih čustev. Poglobitev v to, kar čutimo, kar nas v življenju usmerja in omejuje, nas lahko pripelje do zadnje faze upanja, ki je podlaga za spuščanje materialnega življenja in odpiranje novi duhovni poti.
”The man who has known the truth of life will be filled with joy at the coming of death because he will soon be free from the entanglement of samsar, from the entanglement of the world.” (Osho, 2000, 2013, str.47)
Za izboljšanje položaja marginalne družbene skupine umirajočih menim, da se najprej moramo znati postaviti v kožo umirajočega. Začutiti empatijo in se odpreti zaznavanju občutkov umirajočega. Smrt je misteriozna, a če si vzamemo čas, si dovolimo začutiti umirajočega v zadnjem obdobju fizičnega življenja, bomo mogoče zmožni prepoznati, da vrednota ni samo življenje, ampak tudi odpiranje in zaznavanje širine zavedanja. Če smo to zmožni narediti, pomagamo umirajočemu s sporočanjem, da smo z njim, da čutimo njega in ga razumemo. To mu daje občutek, da ni sam, niti osamljen. Pomaga mu začutiti v sebi mir.
Smrti ne moremo ubežati. Koliko smo navajeni in pripravljeni razmišljati o svojih vrednotah, začutiti sebe brez prepričanj in vzorcev, po katerih smo živeli? Kako bi živeli, če bi verjeli, da se ob smrti življenje šele začne? Kako bi ravnali v fazi umiranja, če bi verjeli, da v kratkem obdobju življenja lahko duhovno gledano naredimo več kot v celotnem življenju?
Vsa ta vprašanja nam lahko pomagajo pri razumevanju minljivosti človeka.
Urgentne vožnje v zadnjem stadiju prinesejo umirajočemu še več strahu kot miru, ki bi ga umirajoči takrat ravno potreboval. Smisel študija medicine vidijo študentje in njihovi učitelji v tem, da se naučijo življenja reševati, ne pa se ukvarjati z njihovim ugašanjem. (Gawande, Atul. 2015, str. 11).
Pomoč v obliki pogovorov o smrti, pomoč pri pripravi plana smrti in možnost izkazovanja lastnih čustev bi morala biti ne samo kot pravica, ampak običajno praksa, s katero bi se vsak umirajoči srečal.
Ko sem se pogovarjala s starostniki o smrti, sem spoznala, da se ni lahko o tem z njimi pogovarjati. Mislila sem, da s toliko izkušnjami, ki jih premorejo, bodo zagotovo imeli svoje zaključke, misli, ki jih bodo z mano delili. Vidno imajo to tematiko potisnjeno v ozadje. Kot da nimajo besednjaka za to temo, niti svojega mišljenja. Tudi ko sem postavila direktno vprašanje, so nevede prešli nazaj na svoje že poznano razmišljanje o življenju, izpostavljali so razne spomine iz življenja. Le redni so z zanimanjem pokazali interes in na glas razmišljali o smrti ali umiranju ali samo želeli videti širšo sliko tematike. Moj zaključek je bil, da bi potrebovala več časa. Jih postopno vpeljavati v to temo in spodbujati razmišljanje. Zato nisem želela na silo sprožiti več škode kot koristi.
V našem okolju se preveč bojimo opredeliti, v kaj verjamemo. Umirajočemu je potrebno dati prostor, da si sam izbere svoje mišjenje in vero, če želi. Odkrito spregovoriti o tem ne bi smelo predstavljati ovir, ampak možnost poglobljenega pogovora, spoznavanja sebe in posledično odpiranja.
