Danes sem žalostna. Moja prva izkušnja spuščanja…
Izkušnje bolijo. Lahko razumeš, lahko teroretiziraš, a v praksi boli. V praksi ni lahko spustiti. Bila sem del gospoda v zadnji fazi življenja, ne vede, da odhaja. A tihi glas znotraj njega mu je govoril, da se nekaj spreminja. Da nekaj ni več kot je bilo. Srečeval se je s strahom. Ni bil navajen biti pesimističen in tudi to ga je navdajalo s strahom. Ampak se je držal. Ko sem obiskovala njegovo ženo, nisem mogla ignorirati dejstva, da tudi on rabi pomoč. Ni bil vsiljiv, potrpežljivo je čakal, veliko razmišljal in se rad pogovarjal in delil z mano zgodbe svojega življenja. Spomin mu je dobro deloval. Veliko ljudi je skozi svoje življenje spoznal, se jih še vedno spomnil. Zavedal se je, da ni bil veliko prisoten doma, ob svoji družini. Ni mu bilo vseeno. Ampak tako je bil vzgojen, naučen. Treba je bilo delati. Težko je miroval. Ni poznal te možnosti, da ne bi delal, saj je že v otroštvu moral delati. Zgodaj vstajati in tudi po snegu hoditi daljše razdalje, da je bilo delo opravljeno, še pred šolo. Močan je bil. Močen v sebi. Mirno mi je razlagal, kako se kot otrok ni smel igrati z otroci na vasi. Vsi otroci so se lahko igrali. A on je moral delati. Ko je to govoril, ni bilo čutiti teže, le zavedanje, da tako je pač bilo.
Občudovanja vredno mi ga je bilo opazovati vsak teden, opazovati, kako se je odpiral. Kako se je njegov trdi oklep mehčal. Kako se je razveselil sončnih narcis in bil hvaležen za malenkostno pozornost in kako se je vnaprej veselil obiska in pogovora.
Dovoliti si dotakniti. Dovoli si čutiti. Odpirati se in spustiti. To je pot življenja. In ni lahka.
