Sedim in čakam. Včasih sem prav vesela, če moram čakati. Če sem brez laptopa in če se pravočasno vzdržim mobitela, vzamem beležko in pisalo ter se prepustim zlivanju razmišljanj, prepletenih z občutki na papir. Brez hitenja se prepuščam sebi. Prisluhnem in bolje slišim, pogledam in bolje vidim. Vse je bolj otipljivo, bolj prisotno. Čeprav sedim pred stavbo brez duše in je zares zelo pusta, čutim zadovoljstvo v trenutku, ko se vse ustavi. Spušča se prostor, ki je poleg ob začetku meditacije. Umirjanje, vibracija vse okoli, zvok, ki postaja močnejši navznoter.
V takšnih trenutkih začutim, kako si je človek lahko samozadosten. Mnogi bi rekli, da je to le egoizem, a jaz menim, da vsak nekje lahko to v sebi prepozna kot nekaj čisto osnovnega, človeškega. Če se dovolj poglobi vase in če si to kot prvo tudi želi čutiti. Roko na srce, marsikdo si ne želi iti vase, ker mu je vredu tako kot je, tako kot je navajen. To mu daje varnost. In varnost je nekaj, česar se običajno oklepamo.
Pred kratkim sem brala Metko Klevišar, ki pravi, da vedno piše o istih stvareh. Verjetno, vsaj tako sem v tistem trenutku pomislila, tudi jaz pišem vedno o istih stvareh. Nit vsega je zavedanje, skozi raziskovanje sebe, svojih razmišljanj, svojih občutkov… meni je namreč vedno bilo nadvse zanimivo odkrivanje, ozaveščanje, na kakšen način funkcioniram in kako drugi delujejo. Kako drugi mene zaznavajo, kaj prepoznajo oz. kaj zrezonira v njih, in kaj jaz v drugih zaznavam, kaj mi pokažejo novega o sebi… me je ravno včeraj klicala bivša sodelavka, kar nekaj let je od najinega zadnjega stika. Vmes ji je umrl sin, nezgoda, padec iz strehe, umrl ji je na rokah. Že prej nisva veliko sodelovali, a pravi, da ko sem odhajala, sem ji močno ostala v spominu. Občutek je ostal močen in me je kasneje skozi FB in spletno stran začela slediti. Včasih se nas neka izjava dotakne, nas nagovori in nas lahko še dolgo spremlja. Včasih je to beseda, včasih je to občutek, včasih samo pogled. Tako preprosto, pa tako močno istočasno. Koliko se tega zavedamo, kaj širimo v okolico, kaj rečemo, kako pogledamo… to so sicer malenkosti, a lahko pustijo močen pečat.
Sosed, ki sem ga ravno odložila v zdravstveni dom, star je 85 let, je ob izstopu iz avta dejal: ”Prvih 100 let je težko…” Pomislila sem, kako se je zares počutiti v koži starostnika. In se spomnim objave Mateja Delakorda na FB, ko si je nadel pripomočke, ki so mu simulirali občutek, da je njegovo fizično telo staro. Kakšna dobra ideja. To bi morali storiti vsi, si mislim. Kako drugače, verjetno veliko bolj sočutno bi začeli gledati na starostnike, če bi dobili vsaj približek te izkušnje. Dokler ne doživimo, ne moremo zares vedeti, kako bomo čutili. Mogoče bi nam takšna izkušnja nudila en približek doživljanja, kako je biti, kako je živeti v fizično starem telesu.
Ko tole pišem, čisto pozabim, kje sem. Ne vidim več stavbe pred sabo, vidim obraze in telesa starostnikov, ki sem jih zjutraj videla v domu starostnikov. Vidim poglede, skoraj proseče po bližini, po sočutenju, po pozornosti. In vidim zadovoljstvo, ko jim to, čeprav le za trenutek, podariš. In čutim zadovoljstvo ob tem, da sem. Da diham in živim.
