Rojstvo, smrt; odpiranje

V otroštvu sem bila zelo povezana s svojimi mačkami. V enem obdobju sem jih imela celo več kot 10. To je bilo takrat, ko sta dve muci imeli istočasno mlade mucike. To je bil zame čudovit trenutek. Obe sta mi namreč zaupali, da sem jima pri porodu lahko pomagala. Bila sem zelo vesela. Da mi živali zaupajo, je zame velik dar. Živali imajo preprosto naravo duha. Čutijo iskrenost in se na to odzivajo. Če se jim ti odpreš, se odprejo one.
Kaj se dogaja, ko smo odprti?
Nekaj globoko v nas se umiri. Začutimo mehkobo, sprejemanje sebe in drugih. Na kratko lahko rečemo, da ko se odpremo, čutimo.
Velikokrat slišim ljudi pripovedovati o svojih občutkih, brez da bi jih zares tudi čutili. Bolj opisujejo občutke iz glave in kar je najbolj zanimivo, dejstva, da se z občutkom ne povežejo, niti ne opazijo več. Ne prepoznajo razlike.
Tempo življenja, ki je že postal običajen, nam pri tem ne pomaga. Gledanje televizije, brskanje po internetu, FB, vse to nam povzroči bolj umetne občutke, nekaj kar opazujemo bolj izven sebe.. Koliko lahko začutimo, kaj je v nas, koliko si tega dovolimo začutiti? Čustva, občutke? Ali jim samo dovolimo iti mimo, ker si ne vzamemo časa, da bi se povezali z njimi, s samim sabo?

Odprtost je umetnost, ki se je je treba ponovno naučiti oz. je ponovno prepoznati. Lahko je kot nežno čutenje eteričnega telesa, njegove vibracije in zvoka in prepuščanje energijam navzgor.

Pravijo, da človek sije, ko je odprt. Sije svojo srčnost. To sem v otroštvu začutila pri moji mački, ko je povrgla prvega muceka, drugega.., kako se je čutilo to sijanje, hvaležnost, srčnost. Neverjeten, čisti in poln prostor. Kot mama dveh otrok, kar sem postala, sem imela podobno izkušnjo potem tudi sama. Rojstvo je res poseben dogodek, ki ga je z besedami težko opisati. Treba ga je doživeti, začutiti. Odprtost takrat pride sama od sebe, brez da bi o njej razmišljali.

Kako pa je odprtost povezana s smrtjo. Podobno namreč rečemo, da ko se človek poslavlja, umira, da žari. Obsijan je s svetlobo in oddaja srčnost. Takrat odprtost pride zelo naravno, brez da bi se morali kaj za to truditi. Pride nam pomagati, da se lažje odpremo potovanju, ki sledi. Bolj kot se odpremo, lažji in hitrejši je prehod.

Rojstvo, smrt. Začetek, konec, ali torej mogoče tudi nov začetek?
Je smrt prehod v nekaj večnega, del nas, ki stremi k razsvetljenju skozi življenja spoznanj, ali se življenje zaključi s smrtjo? To je vprašanje, ki buri domišljijo. Ustvarja nemire, odpore, strahove že ob samem pogovoru o smrti. Dobro se je vprašati, koliko smo se pripravljeni s smrtjo soočiti, se na njo pripraviti?
Za večino ljudi smrt se vedno predstavlja en velik tabu. Da bi se o smrti pogovarjali, med mnogimi pomeni, da si malo čuden. Nekateri bi mogoče celo rekli, da si depresiven. Da si šel v napačno smer, da si ne želiš živeti, če razmišljaš o smrti.

Elisabeth Kubler Ross, ameriška psihiatrinja, rojena v Švici, je svoje življenje posvetila tej tematiki. Veliko časa je preživela z bolnimi ljudmi, katerim se je čas na zemlji zaključeval. V knjigi ”On Death and Dying” razlaga, kako je ljudem pomagalo, da so imeli možnost spregovoriti o tem, kaj so čutili, ko se jim je smrt bližala. Kakšni so bili njihovi strahovi, kaj se je v njih dogajalo. Veliko jih je bilo željnih govoriti o tem v svojih zadnjih trenutkih življenja. Pogovor jim je prinesel mir, večjo sprijaznjenost s smrtjo, počutili so se olajšane in lažje so se poslovili.

Smrt je tema, o kateri ni enostavno govoriti. Nihče ne more dokazati, kaj se po smrti zgodi. Obstajajo razna pričanja ljudi, ki so bili proglašeni za klinično mrtve in so se vrnili nazaj. Obstajajo terapije, v katerih lahko vpogledamo v prejšnja življenja. Tudi ISIS je takšno orodje, čeprav je bistveni namen ISIS-a, predvsem na začetku, poiskati čustvene naboje, ki vplivajo na naše življenje, in ne sama zgodba življenja. ISIS nas lahko poveže z rojstvom, ali celo s časom, ko smo še bili v maternici. Lahko nas popelje v trenutek, ko smo v enem življenju umirali in umrli. Lahko začutimo in vidimo, kaj se je takrat zgodilo. Kaj smo čutili, kakšne misli so nas preplavile, kakšni občutki so bili v nas. Kakšne uvide, spoznanja smo v tistem trenutku imeli.
Mnogi menijo, da je vse to plod domišljije. Lahko je to znak zaprtja, predstavlja odpor in še globlje strah. Strah pred neznanim, strah pred spremembo in navsezadnje strah pred smrtjo.

Vsak se odloči za svojo pot, po kateri stopa. In vsak lahko izbere, na kakšen način se odpre.
Dovolimo si začutiti, kakšno bi bilo naše življenje, če se odpremo na polno in zasijemo, in se pustimo presenetiti..