Vedno sem v sebi čutila željo po svobodi, nevede točno, kaj vse se v tem skriva. Občutek, da hočem svobodo, da hočem živeti svobodno. Veliko časa sem temu raziskovanju namenila. Težko je bilo razumeti, kaj me muči, glede na to, da sem lahko počela, kar sem si želela. Ampak v globinah se je čutilo, da še nekaj manjka.
Ko sem sedela na kamnitem zidu letos poleti ob morju in pisala pismo, sem naenkrat zaznala, kako dobro se počutim, ko čutim veter, ki se me dotika, ko vonjam zrak morja, ki mi pomaga globje vdihniti, ko me sonce močno obsije in začutim polnost v čutenju. Ko sem hkrati ob čutenju vseh občutkov še pisala o tem, me je preblisknilo, da že nekaj časa v meni te želje po svobodi ni tako zaznati. Včasih, ko nekaj tako dolgo iščemo, s časom pozabimo, da iščemo. Ali pa se mogoče občutek svobode spremeni…
Morje, veter, sonce je zmagovita kombinacija, hitreje začutim bolj involutirani del sebe, ki je v zadnjem obdobju bližje mene in zgleda kot da samo čaka, da ga zaznam in stopim v njega. In ko se ta involutirani del mene poveže z mojo celoto ali mogoče bolje rečeno, ko zaznam večji del sebe in se mu odprem, začutim popolno svobodo. Svobodo trenutka, svobodo sebe, svobodo srca. Sem sama, pa nisem sama.
Ste kdaj začutili prostor, ko si sam, pa nisi sam? Ko čutiš zadovoljstvo v sebi in širino univerzuma in občutek, da si ves univerzum. Svoboda..
In potem sem razmišljala dalje, zakaj ravno zdaj takšen občutek. Kaj se je vmes zgodilo? Kako dolgo sem po tem hrepenela… Dejstvo je, da ne tako dolgo od trenutka, ko sem se zavedala, da je to tisto, po čemer hrepenim. Nekaj let brskanja po astralnemu delu sebe… Nekaj let mehčanja astralnega telesa in čiščenja vzorcev, samskar, tudi entitet. Nazaj je zelo zanimivo opazovati, koliko ran, prepričanj mi je preprečevalo videti jasnejšo sliko. Slediti resnici, ki pa je postajala vse bolj čista. Kako sem jo prepoznala? Ker je bila tiha, ampak vztrajna. Ker je nosila eno globje zadovoljstvo, ki traja in se še vedno poglablja.
Dobro poznam občutek nezadovoljstva. Bil je močno prisoten v mojem življenju, čeprav brez nekih očitnih pogojev za to. Ravno zato mi je verjetno to zadovoljstvo, ki ga čutim kot posledico raziskovanja sebe, ISIS-ev, veliko vloženega časa in navsezadnje tudi denarja, ki se je začel obrestovati na drugačen način nazaj, toliko bolj sveto. In kar mi je pri vsem skupaj najbolj lepo, je to, da začutim to šele kot začetek. Začetek obdobja, novega čutenja, zaznavanja sebe, okolice.. Kot vrata v nov svet in zanima me, kaj vse še prinese.
Ampak naučila sem se, da se novemu samo odprem in opazujem. Odklopim svoj um, grem vase in se prepustim temu, kar sledi.. In to me je spomnilo na misel Samuel Sagana, ustanovitelja šole Clairvision: “Expect surprises!” 😉
