Sedim ob peči in opazujem živahna, modro-oranžna plamena ognja, ki objemajo žgoča polena. Slišim pokanje, prasketanje. Slišim plamen. Slišim ga, kako se združi s kisikom in nosi polnost življenja v svojem obstoju.
Sama sem v sobi, nikogar ni daleč naokoli. Sliši se samo ogenj. Glasen je. Želim si popolne tišine, a ugotovim, da iščem tišino znotraj sebe. Kadar jo najdem, glasovi zunaj mene postanejo neopazni, neslišni. Kot da jih ni.
Zazrem se malo globlje v ogenj. Poleg vročine, ki jo ogenj oddaja, začutim, kako se plameni dotikajo nekaj globokega v meni. Kot da bi odpirali vrata navznoter, kjer najdem prostor miru, tišine, in kjer lahko samo sem. V glavi zaslišim melodijo pesmi ‘’Nad mestom se dani’’, ki jo je pela Ditka Haberl, ampak se me izvedba Nine Strnad še bolj dotakne. Ponovno začutim globino tišine, kljub zvokom pesmi v ozadju.
Vprašam se, s čim je torej pogojena ta tišina znotraj. Je res tako tiha kot se zdi? In kako sta povezani tišina zunaj in znotraj nas.
˝…Mislil sem, da smo prišli sem, da bi se predali v Tišini…˝ Tišina, Zapleši z menoj, Hafiz.
Vedno sem imela rada tišino. Motila me je glasnost, ki je bila prisotna v hiši s televizorjem in radijem. Motila me je glasnost, ki je pogosto prevladujoča zunaj, kjer koli že si. Vsa ta glasnost zunaj mi je onemogočila zaznavati tišino tako zunaj kot znotraj sebe. Temu se tako nekoč verjela.
V obdobju mladosti sem se sicer rada zabavala ob glasbi in se iskala skozi okolico, ampak na koncu spoznala, da iščem sebe, ki ni pogojena toliko s tem, kar je zunaj mene.
Začela sem meditirati, saj sem ugotovila, da mi je meditacija po določenem času začela prinašati tišino in predvsem zaznavanje tišine.
Všeč mi je, ko sem sama s sabo. Ne potrebujem pogovor, da se počutim dobro. Velikokrat ravno obratno, boljše se počutim, ko sem v tišini. Zanimivo mi je raziskovati ta tihi prostor, ki ga vsak nosi nekje v sebi. Zaprem oči in se potopim globoko vase. Kljub navidezni tišini so prisotne misli, zvoki – včasih kakšne pesmi, včasih preprosto nek zvok iz globine prostorov. Ne borim se proti mislim, ne borim se proti zvokom. Tako kot pravi Samuel Sagan, ustanovitelj šole meditacije in duhovnosti Clairvision, si mislim tudi pri sebi: ˝Let it come, let it go!˝ Dovolim mislim, da pridejo in da gredo. Postanem fluidna v prostoru in razpršim svojo zavest širše. Odpre se mi novo zaznavanje, novo čutenje. Sluh se izostri, postane gostejši, globlji, drugačen. Kljub navidezni tišini se na polno dogaja. Nova obzorja se odpirajo in začutim del sebe, ki ima neverjetno moč, nosi čudovit mir in tišino ter spokojnost v sebi.
Z redno meditacijo se mi je zaznavanje tišine spremenilo. Predvsem tišine zunaj. Še vedno imam sicer rada tišino, ampak jo malo drugače čutim. Živim ob reki in najpogostejši zvok, ki ga pogosto zaznam, je žuborenje reke in ptičje petje. Kljub raznim mehanskim zvokom kot je vožnja avtov v daljavi, košnja trave s kosilnico, žaganje drv ipd., najbolj slišim naravne zvoke, ki nosijo neko globljo tišino. Tisto tišino, ki jo lahko zaznam, kadar meditiram. In več kot je zaznam, bolj je prisotna. Tako znotraj, kot zunaj.
Ob tem me prešine misel že pokojne duhovne učiteljice Ma Jaya Sati Bhagavati: ˝Utišaj um in duša bo spregovorila.˝
Prisluhnem tišini.
