Zadnje čase ne objavljam veliko. Tako čutim. Čeprav se mi veliko dogaja, čedalje bolj samo preprosto čutim, da samo sem. Jaz. Vse in hkrati nič.
Čutim, da nič posebnega ne rabim narediti, da prakticiram življenje brez pričakovanj, da uživam v vsakdanu, ko sem prosta ali ko delam, včasih celo še bolj, ko delam. Še bolj ozaveščam, da se konstantno skozi življenje spreminjam, a v bistvu ostajam, kar v osnovi sem. Korakam naprej, sem aktivna, a hkrati nosim v sebi več miru kot sem ga bilokdaj prej.
Se staram? Včasih pomislim, kaj če se mi bliža konec… kdaj zaznaš, če zaznaš takšen trenutek… Je čutenje miru, sprejemanja, občutka da je vse kot mora biti, lahko znak, da se poslavljaš? Draga Manca Košir je v oddaji Ah ta leta lepo govorila o pomembnosti upanja do konca. Verjetno to še bolj čutiš/začutiš, ko/če se srečaš z boleznijo, ko/če zgubiš bližnje, ko te emšo opominja na to, da se ti bliža ura odhoda. A kaj, če se odhod zgodi prej…
Tovrstno razmišljanje verjetno v marsikomu zbudi neprijetne občutke, odpor.. jaz začutim samo še več miru in globlji stik s sabo… Se to sliši čudno, nenavadno? No povod za današnjo objavo ni bilo to razmišljanje, le to nastaja sproti, ko začnem pisati. Povod mi je dala draga soprostovoljka v Slovenskem društvu Hospic, Janja, ki je opazila moj story iz Paga. Na skupščini društva sva se pogovarjali, pokazala sem ji nekaj fotk in je rekla, da to pa moram nujno objaviti. 
No pa dajmo, da vidite, da ne razmišljam samo o minljivosti in da nisem depresivna kot mogoče kdo ob mojih razmišljanjih kdaj pomisli..
Na Pagu sem se s super ekipo Barbara Adventure udeležila traila Life on Mars. To je bil moj že drugi trail tu. Jaz ga sicer vzamem lahkotnejše, na poti si vzamem čas tudi za postanke, da na polno zaužijem vso lepoto, ki jo Pag s svojo posebnostjo ponuja. Čudovit je Pag in poti s čudovitimi razgledi na čudovite zalive. Čudovit je v kontrastu z morjem, ne naveličam se ga, čeprav bi sprva lahko rekla, le kaj je lepega od tega kamna.. a mi ti kamni znova potrjujejo misel, da v vsaki stvari lahko najdemo lepoto…
Doživetje na Pagu je težko opisati z besedami. Treba ga je res doživeti, občutiti. No občutila sem tudi 11,5 stopinj hladno morsko vodo, tako da sem izkoristila cel paket. 
Še se vrnem. Vmes mogoče skočim še na kakšen drug trail, Krk me spet mika… A vse ob svojem času, svojem ritmu… kliče namreč že Grčija, po dolgem času spet..
Delim utrinke, bil je sončen vroč dan, domačini so rekli, da je bil prvi tako lep in topel v letošnjem letu. Očitno nam je bil namenjen. Uživajte z mano, zdaj so utrinki že eni lepi čudoviti spomini. Hvaležna za njih in vse nove sorodne dušice, ki sem jih tam spoznala… 
